Iz prometne nesreče, kot osrednjega odškodninsko-zavarovalniškega fenomena, izhaja cela vrsta različnih tipov škode, na katere posameznik sprva ni pozoren ter nanje morda sploh ne pomisli. 

Na prvem mestu se običajno, kot najbolj očitna škoda, pokažejo materialne poškodbe samega motornega vozila. Odškodnina v tem primeru predstavlja stroške popravila le tega. Kadar popravilo tehnično ni možno (tehnična totalna škoda) ali pa bi bilo ekonomsko nesmotrno (ekonomska totalna škoda), pripada oškodovancu denarna vsota v vrednosti vozila pred škodnim dogodkom. V situacijah, ko je popravilo motornega vozila možno in se tudi izvede, pripada oškodovancu poleg vračila stroškov popravila vozila, tudi odškodnina zaradi zmanjšanja tržne vrednosti vozila zaradi “karamboliranosti”. Kljub temu, da je po popravilu vozilo sicer tehnično brezhibno, mu namreč zaradi dejstva, da je bilo udeleženo v prometni nesreči, vrednost na trgu avtomatsko pade¹.

Na drugem mestu, predvsem ob hujših prometnih nesrečah, se poleg lomljenja pločevine vsled nezgod pogosto prisotne tudi telesne poškodbe udeležencev ter negativni učinki le-teh na njihovem psihološkem stanju. Na tem mestu govorimo o širokem spektru prestanih telesnih bolečin, poleg tega pa sodna praksa posameznikom priznava tudi odškodnino zaradi strahu, ki so ga doživeli ob škodnem dogodku ter zaradi izida zdravljenja ter duševnih bolečin, zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter morebitnih skaženosti, ki so jih utrpeli vsled prometne nesreče in s tem povezanim zdravljenjem.

Škoda, ki jo splošna javnost, povsem neupravičeno minimalizira ter podcenjuje, oškodovanci pa jo posledično velikokrat sploh ne uveljavijo, pa se kaže tudi v dejstvu, da oškodovanec svojega vozila vsled prometne nesreče ne bo mogel uporabljati, dokler bo to na popravilu. Takšen začasen izpad uporabe lahko posameznik sicer premosti z najemom enakovrednega vozila (škodo lahko tako izkazuje z računom, ki predstavlja konkretni obračun škode), lahko pa se odloči za drugačno rešitev (hoja, uporaba kolesa, javni prevoz itd.). Tudi, če izpad uporabe pokrije drugače kot z najemom, dejstvo, da nima na voljo lastnega vozila, gotovo zanj predstavlja neprostovoljno nevšečnost.

Uvrščanje zgoraj naštetih vrst škode v nacionalni “zaprt” sistem odškodninskega prava, z izjemo ene, ne predstavlja večjih težav. Uničenje oz. stroški popravila motornega vozila ter zmanjšanje tržne vrednosti, so klasičen primer zmanjšanega premoženja in s tem premoženjske škode, ki jo lahko izmerimo in izrazimo v denarju. Tudi telesne poškodbe, duševne bolečine in strah, ki redno spremljajo prometne nezgode so predvidene v slovenskem sistemu neposlovnih odškodninskih obveznosti v okviru oblik nepremoženjskih škod. Povsem nasprotno pa položaj nemožnost uporabe vozila v času popravila, v sistemu pravno priznanih škod, ostaja nejasen. Problema sicer nimamo, ko oškodovanec najame nadomestno vozilo za čas popravila, saj takrat na podlagi izmerljivih stroškov in računa, takšen najem uvrstimo med premoženjsko škodo, čemur sledi tudi sodna praksa, ki takšno škodo priznava². Ob navedenem gre poudariti, da se možnosti najema nadomestnega vozila s pravico do povrnitve stroškov, posamezniki zaradi splošnega prepričanja, da nemožnost uporabe vozila ne predstavlja škode, ne zavedajo. Težave pri uveljavljanju pravične in primerne odškodnine pa se, kljub navedenemu, v pravnem smislu zares pojavijo, kadar oškodovanec premosti nemožnost uporabe lastnega vozila na drugačen način (tj. hodi peš, uporablja kolo, prosi za prevoz bližnje itd.). V takšnem primeru lahko o nemožnosti uporabe govorimo le v smislu zmanjšanja udobja oz. zadovoljstva, pri čemer v našem sistemu odškodninskega prava takšna oblika nepremoženjske škode ni pravno priznana³. V teoriji se sicer pojavljajo stališča, ki štejejo odsotnost prevoznega sredstva med premoženjsko škodo. Avtorji takšno tezo argumentirajo predvsem s teorijo o komercializaciji, po kateri imajo skoraj vse stvari v modernem svetu svojo ceno, s tem pa tudi ceno uporabe in pa s teorijo o izjalovitvi izdatkov, po kateri je potrebno upoštevati stroške, ki jih je imel lastnik s pridobitvijo stvari, ki mu je bila začasno odvzeta⁴. Kakorkoli že teorija opredeljuje nemožnost uporabe motornega vozila, pa slovenska sodna praksa abstraktne škode te vrste, zaenkrat ne priznava in posledično oškodovancu v tem delu odškodnine ne prisoja.

Slovenska pravna ureditev torej ne predvideva povrnitve škode, ki se kaže v obliki neprijetnosti zaradi odsotnosti možnosti uporabe lastnega vozila med popravilom, kadar oškodovani ne najame nadomestnega vozila. Gre za odstop od načela popolne odškodnine, ki predstavlja vodilo našega odškodninskega prava, povrh tega pa gre za neinternalizirano eksternalijo, kar nikakor ni ekonomsko učinkovito. Nadalje takšna ureditev na nek način nagradi zapravljivega oškodovanca, ki se bo odločil za najem vozila, saj mu povrne celotno škodo, na drugi strani pa bo odrek tej pravici morebitnega varčnega oškodovanca, prinesel koristi le povzročitelju škode oz. odgovorni osebi. Trenutni sistem tudi nikakor ne vzpodbuja ekološke zavesti, saj vzpodbuja najem motornih vozil, ki v primerjavi z hojo, uporabo kolesa ali uporabo javnega prevoza predstavljajo bistveno večjo obremenitev za okolje⁵.

Dejstvo je, da lahko abstraktno odškodnino za neuporabo prevoznega sredstva kot komercialne materialne dobrine, v denarju zelo preprosto izrazimo. Dokaz temu je nemška sodna praksa, katere pravni sistem predstavlja temelj kontinentalnega prava. Nemožnost uporabe avtomobila uvršča med oblike premoženjske škode, odškodnino pa odmerja na podlagi tabel, glede na povprečne stroške najema enakovrednega vozila, pri čemer se od cene odšteva dobiček podjetja in pa oškodovančev prihranek obrabe lastnega vozila⁶. Kljub navedenemu se slovenska sodna praksa še vedno strogo drži zakonske dikcije pravno priznanih škod, kjer abstraktna nemožnost uporabe avtomobila ne najde svojega mesta. Morda bi se morala zgledovati po nemški sodni praksi, ki zelo elegantno in učinkovito rešuje zadevno vprašanje.

¹Možina, Povrnitev premoženjske škode na motornih vozilih (2014), str. 93.

²Ob tem velja omeniti, da kljub jasnemu stališču teoretikov in sodnikov, slovenske zavarovalnice na podlagi obveznega zavarovanja za avtomobilsko odgovornost takšne zahtevke redno zavračajo.

³Prav tam.

⁴Prav tam

⁵Možina, Odškodnina za nemožnost uporabe stvari, zlasti motornih vozil (2010), str. 137.

⁶Možina, Odškodnina za nemožnost uporabe stvari, zlasti motornih vozil (2010), str. 136.