Uredba komisije EU št. 461/10 (v nadaljevanju: Uredba) z dne 27.5.2010 o uporabi člena 101 (3) nadomešča t.i. Montijevo uredbo. Uredba velja na celotnem področju evropskega gospodarskega prostora od 1.6.2010 in je v vsaki državi članici uporabna neposredno. Novela določa, da se lahko dve ali več podjetij med seboj dogovarjajo glede nekega delovanja, ki naj bo usklajeno (usklajeno poslovanje), ter glede na ta »usklajena pravila« določajo pogoje, po katerih lahko udeležena podjetja kupujejo, prodajajo ali preprodajajo nekatero blago ali storitve (torej dve ali več podjetij ustvarijo svoja pravila oziroma pogoje za poslovanje – nakup in prodajo blaga, itd.).
Vendar pa so v okviru teh pravil oziroma pogojev, ki jih določijo, omejeni z varovanjem konkurence, kot je to določeno v 101. členu Pogodbe o EU, in sicer, da so prepovedani vsi sporazumi med podjetji in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanja, omejevanje ali izkrivljanje konkurencena notranjem trgu. Po 101. členu Pogodbe EU so sporazumi med podjetji, ki bi utegnili omejevati konkurenco, nični.
Da do sedaj sprejete uredbe glede motornih vozil ne bi dopuščale različnih tolmačenj, je evropska komisija sočasno z uredbo izdala tudi dopolnilne smernice o vertikalnih omejitvah v sporazumih o prodaji in popravilih motornih vozil ter distribuciji rezervnih delov za motorna vozila, kjer so natančneje pojasnjena vprašanja, ki so posebnega pomena za sektor motornih vozil in hkrati pojasnjujejo in razlagajo nekatere določbe uredb komisije. Na trgu motornih vozil tako uredbe z dopolnjenimi smernicami določajo sprostitev konkurence in konec monopolnega položaja različnih vertikalnih sporazumov (glede podrednega položaja proizvajalec – uvoznik – pooblaščeni prodajalec – pooblaščeni serviser).
To pomeni, da razlik med trgi med neodvisnimi serviserji in pooblaščenimi serviserji določene blagovne znamke ni več. Popravila in vzdrževanje motornih vozil lahko izvajajo vsi serviserji motornih vozil, ki so registrirani za popravljanje in vzdrževanje (imajo obrtno dovoljenje), za opravljeno delo izdajo račun in pri tem upoštevajo navodila proizvajalca vozil (v dopolnilnih smernicah je to opredeljeno kot »zmožnost serviserja, da pravilno opravi določeno popravilo ali vzdrževanje«). Posledično avtoserviser garantira za opravljeno delo in vgrajene nadomestne dele.
V dopolnilnih smernicah je navedeno, da se uredba uporablja: »…če dobavitelj in člani njegove pooblaščene mreže popravila na nekaterih kategorijah motornih vozil ekspecitno ali implicitno omeji na člane pooblaščene mreže. Do tega lahko na primer pride, če se garancijo proizvajalca kupcu pogojuje s tem, da mora končni uporabnik vsa servisna in vzdrževalna dela, ki niso zajeta v garanciji, opraviti v okviru pooblaščenih servisnih mrež. Enako velja za garancijske pogoje, ki zahtevajo uporabo rezervnih delov proizvajalčeve blagovne znamke za menjave, za katere ne velja garancija«. Po Uredbi so torej vsi tovrstni pogoji nični.
Delavnice lahko kvalitativne enakovredne nadomestne dele (torej tiste dele, ki niso originalni), nabavljajo tudi od tretjega podjetja, ki proizvaja nadomestne dele. Uredba dopušča vgradnjo nadomestnih delov ustrezajoče kakovosti(ni torej treba originalnih delov).
Uredba št. 461/2010, ki je v vseh državah članicah EU zavezujoča in se uporablja neposredno, torejdopušča servisiranje vozil pri nepooblaščenih servisnih delavnicah, ki so registrirane za popravljanje in vzdrževanje vozil, in hkrati dopušča tudi vgradnjo nadomestnih delov različnih izvorov, pri čemer pa je edini kriterij primerljiva kakovost nadomestnih delov.
Za potrošnika je najbolj bistven podatek, da servisiranje vozila na »nepooblaščenih servisih« v času trajanja garancije ne vpliva na možnost uveljavljanja garancije za brezhibno delovanje vozila, če ima tak serviser registrirano svojo dejavnost. V kolikor imate težave pri uveljavljanju garancije oz. jamčevanja za stvarne napake, se obrnite na našo pomoč.